Janez se je vračal iz službe, vendar se mu kar nekako ni dalo iti domov. Odločil se je da se bo ustavil še v zadnji gostilni na poti do doma. Avto je zapeljal na dvorišče gostilne Pod kostanji, zaparkiral in stekel po dežju do vhoda, vstopil in se postavil za šank, ter pustil mislim prosto pot.
Doma itak ni nič novega. Otroci so tečni, baba pa še bolj. Zdaj bo kmalu pomlad in prekleto lepo bo s kameradi posedati po gostilniških vrtovih, opazovati mimoidoče mladoletnice in modrovati. Če le ne bi na Stranki stalno nekaj zahtevali od njega. Saj človek naredi kolikor more, vsega pa spet ne more.
"Spet dežuje" ga je zmotila natakarica.
"Saj mora, zdaj je april." ji je nejevoljen odvrnil; zmotila ga je ravno sredi misli.
V tem so se odprla vrata, v lokal je stopil tujec, vendar to ni bil tujec kar tako, tujec v takile domači gostilni, ampak tujec. Imel je okoli šestdeset let, vendar je bil že na prvi pogled odličnega zdravja, v kondiciji, zagorel, prava reklama za fitnes in reklamno geslo "Večno mlad". Velik je bil nekaj čez meter osemdeset in zelo vitke postave, koščen in tršat, na glavi je imel neko čudno kapo, oblečen je bil v dolg, črn, usnjen plašč, kljub skoraj že spuščenemu mraku, je nosil sončna očala. Deloval je malo
"Od uvoženih samo Budweiser in Corona", mu je odvrnila natakarica.
"Kaj, mar misliš, da bom pil to česko scalnino, ali pa cigansko brozgo, kar sama ga pij, se pozna da smo bili včasih v Laškem, njihova voda je še najbolj podobna nemškemu pivu", se je razjezil, "pa eno slivovko mi daj. Pa vi boste tudi enega", se je obrnil proti Janezu.
"Ne hvala", se je Janez malo sprenevedal, "domov moram", se je zlagal, tudi tujec je naredil s svojim vedenjem rahlo čuden vtis.
"Dajte no " je odvrnil, "za eno pivo ima človek vedno čas", se je dobrikal, "pa tudi praznujem", je nadaljeval, "za tak praznik moram biti sam v tuji deželi", je potožil "pa še tako usrano vreme", nervozno.
"Ali se gre tu v Celje", je vprašal z očitnim tujim in nič kaj prijaznim glasom.
"Tukaj da, po tej cesti", sta skoraj soglasno odgovorila natakarica in Janez.
"No fino", je rekel tujec, "potem bom lahko od tu nadaljeval, čeprav sem že sit vožnje po teh vaših cestah. Imate pivo, nemško pivo, Heidelberg mogoče", je vprašal.je povzdignil glas.
"No ja," je popustil Janez, "kaj pa praznujete", je prijazno pristal.
"Ah", se je raznežil tujec, "veste, to je tak, kako bi rekel, bolj osebni praznik, v teh krajih ga ne praznujejo preveč, čeprav bi ga lahko."
Natakarica je v tem prinesla pijačo in tujec si je željno zlil slivovko v usta.
"Dobra pijača, to ste že od nekdaj znali dobro zvariti", je prijazno nadaljeval.
"Potem ste tukaj poslovno", je previdno vprašal Janez, saj je videl, da je tujec precej vzkipljive sorte, škoda pa se mu je zdelo zavrniti ponujeno pivo.
"Lahko bi tako rekli, ta pojem ima precej širok pomen", se je skozi zobe zasmejal. "Ime mi je Peter", je ponudil Janezu roko. "
"Janez" jo je sprejel.
In tako sta spila prvo rundo, naročila drugo, lokal pa se je počasi začel polniti. Janezu se je popito pivo že začelo poznati, svet je postajal mehkejši in prijaznejši, robovi so se malo zaoblili, pomislil je, da ni nujno, da se odpravi domov, bodo že zdržali kdaj tudi brez njega, saj kdo pa služi denar, sploh pa je v gostilni čisto prijetno. Človek mora kdaj tudi pozabiti na vsakdanje skrbi.
"In s čim se ukvarjate", je poizkusil.
"Uvoz in izvoz, saj veste, kupujem in prodajam, pri vas se da še kaj poceni kupiti, kar dobro se preživi", je bil nedoločen, "pa vi?"
"Politika, zaposlen sem v Stranki."
"Oh, fino, politika, to je dober posel, veliko govoriš, organiziraš, prepričuješ, potem si žejen, se odžejaš, pa tudi plača je dobra", je hitel, "natakarica, še ena runda", se mu je malce zapletlo, "in katera stranka je to, če smem vprašati"
"Stranka, ki je Ena in Edina v Slovenij, SEES" je ponosno odvrnil Janez.
"O, to je pa ena fina stranka", je radostno vzkipel tujec, "mi gori v Deutchland jo poznamo, smo navdušeni nad njo, midva sva kamerada", je prekipeval, "natakarica, še enkrat, slivovic za oba", je naročil, ko je natakarica prinesla sta nazdravila in izpila.
"Kaj ste vi tudi član nemške Edine stranke, ko pravite da sva tovariša", je previdno poizvedoval Janez.
"Ja, ja, lahko bi se tako reklo. Natakarica, še dve slivovki. In s kameradi gori smo se menili, da vam damo en manjši denarni prispevek in začnemo malo, kako bi rekel, sodelovati, da vas malo podpremo", se je razvnel.
"O, to je pa delikatna zadeva", se je potegnil nazaj Janez, počaščen, da so njega in njegove opazili tudi v Nemčiji. Kako dobro bi bilo za njegov položaj, če bi pripeljal v Stranko neko zvezo iz tujine, še posebej, če bi bilo zraven kaj denarja.
"Nič delikatna, vse smo dobro premislili. Kelnerca, papir in svinčnik" je zavpil že rahlo neartikulirano in začel pisati po papirju številke, ko je zahtevano dobil. "Poglej, odšel boš v Trbovlje in v kiosku pri postaji kupil srečko pomladanskega tri krat tri s tole številko" je dejal in mu začel moliti listek s tremi vrsticami številk. "Še eno rundo", je zavpil mimoidoči natakarici. "Dobra mrha", je še dodal bolj zase.
"No temu se je pa povsem zmešalo", si je rekel Janez in nejeverno gledal tujca, saj ni vedel, kaj naj si misli.
"Kaj me pa gledaš kot zabodeno tele, misliš, da se mi je zmešalo, kaj, staremu se je utrgalo, kaj?" je vedno bolj vpil, pijača se ga je očitno že kar prijela, vendar je kljub temu izpraznil kozarček slivovke in ga dodobra izplaknil z pivom.
"Morda bi bilo zate bolje, če bi bil samo pijan norec, vendar nisem in ti me dobro poslušaj, če ga boš zamočil, ali zadržal denar zase, si boš želel, da se ne bi nikoli rodil, preklel boš nesrečno mater, ki te je rodila." ga je tujec nenadoma povsem trezno in grozeče gledal v oči, Janeza pa je za hip spreletela misel, da je ujel pogled v črno luknjo.
"Ne, saj nisem mislil tega", mu je Janez odvrnil, "samo vse to se mi zdi zelo nenavadno..."
"Poslušaj smrkavec, ti sploh nimaš kaj misliti, ti boš samo ubogal in nič spraševal, jasno?"je skoraj zavpil na Janeza čudni tujec, " se razumeva?", je še podaril.
"Razumeva, razumeva, seveda," je pomirjujoče izdavil Janez in še sam naredil globok požirek.
"No, posel sva opravila, zdaj morava pa še enega popiti." Tujec je poklical natakarico, naročil še eno rundo in se spremenil v okajenega, zoprnega in vsiljivega starca, s čudnim naglasom. Jezik se mu je začel pomalem zapletati od popite pijače.
"Kar lepa dežela imate tukaj, čeprav se pozna, da ni pravega upravljanja, manjka trda metla, ki bi pospravila vsa svinjarija, ki se je tukaj nabrala. Ko smo bili mi tukaj je bilo bolje, a žal je je šlo nekaj prekleto narobe. Če bi ostali ne bi bilo nobenih judov, čefurjev in podobne golazni."
"O, to pa že ne boš govoril, z Židi smo sami opravili že v šestnajstem stoletju, od tedaj jih pri nas ni, samo peščica, kje v Evropi je še država brez Židovske skupnost, vsaj omembe vredne..."
"Kaj, a zdaj mi boš pa pamet solil in me boš še nekaj učil, pa o židih govoril, smet slovanska, vse bi vas morali preseliti v Rusijo, saj sem skoz govoril, da ste boste prevzetna slovanska svojat..." je začel tuliti.
"Poglej, poglej, kako se je stari razburil," se je oglasil sosed pri šanku, član petčlanske moške družbe, ki je v miru popivala.
"Ne vem, zakaj pije, če mu škodi?", je komentiral sosed.
"Če ga pijača tako razburi, je najbolje, da gre na dež," je komentiral tretji.
"To dretje me moti, pomirite ga", je namignil Janezu četrti.
"Kamerad praznuje, pa je malo popil, ne zamerite, če se malo razburja, to se lahko zgodi vsakemu..." se je začel opravičevati Janez.
"Kaj boš ti meni govoril kamerad,uš slovanska, s kameradi smo bili v Rusiji in pri vas, malo nas je ostalo, a smo dosegli svoje." se je drl tujec, "tudi sem bomo prišli in zopet naredili red, vas pa poslali kamor spadate."
Nenadoma je onemel, se sesedel in zvrnil po tleh. V čelo ga je zadela pest najbližjega soseda.
"Razburjenje mu škodi", je dejal moški, ki ga je lopnil.
"To žganje ga je preveč razgrelo, treba ga je ohladiti," je dejal drugi, "pospravimo to nesnago."
Prijeli so ga za roke in noge, peti je odprl vrata, vrgli so ga na dež in se vrnili za šank.
"No še to pivo popijem v miru in grem domov", si je mislil Janez.
"Ali ne boste pogledali kaj je z vašim prijateljem", ga je vprašal moški iz družbe za šankom.
"Saj nisva prijatelja, danes ga prvič vidim, " se je branil Janez.
"Če sta že pila skupaj, ga spravite še spat", je bil oni vztrajen.
Nejevoljen je Janez zapustil gostilno in stopil skozi vrata. Tujec se je že ozavestil in počasi prihajal k sebi. Janez ga je prijel za roke, da bi mu pomagal vstati.
"Pusti, daj mi mir", je zarenčal nanj tujec. "Glej, da ne boš pozabil na najin dogovor, saj veš...", je zagrozil in se izgubil v temo.
"Lepa reč. Kakšen čuden tič." si je mislil Janez, nejevoljen nad večerom, ki se je brezvezno začel in tako bedasto končal, ter odšel proti domu.