2.Del

Jana je pila jutranjo kavo, kadila svoj prvi cigaret uživala v trenutnem zatišju in se pripravljala na nov delovni dan. Iz sosednje pisarne se je slišalo burno razpravljanje o tem, ali je Potrošnik iz Beltincev upravičeno izgubil proti Korotanu ali pa se mu je zgodila v nebo vpijoča krivica.
"No", je pomislila, "še hokej obdelajo, nato je na vrsti formula ena, potem pa bo napočil čas za politiko in novo kavo."
Iz lagodnega jutranjega razmišljanja jo je spravilo zvonenje telefona na sosednji mizi.
"Jože, telefon imaš!" se je zadrla v sosednjo pisarno.
"Daj, dvigni ga namesto mene, gotovo je kdo iz hiše." ji je odgovoril sodelavec.
Nejevoljno je stopila do telefona, ga dvignila in zarenčala "Prosim"
"Ha, ha, krvniki, spet boste delali, neznano moško truplo v gozdu pri Planini pri Rakeku."je zaslišala iz slušalke glas Lojzeta iz OKC.
"He, he Lojze, a si potegnu, to spada pod Postojno, a si še včerajšnji, pa so te nategnil, koliko si pa kaj večji?" se je oddahnila, misleč, da se bodo morali s truplom zafrkavati Postonjčani
"He, he, kar misli si, sigurno so ga Postonjčani prestavili, na naši strani je za nekaj deset metrov, pravijo da ga ne marajo.Kar pripravi se, ostali imajo sigurno pomembnejše delo, sigurno še niso prišli do kadrovske politike na MNZ."
"Oh, kje pa, so šele pri fuzbalu."je odgovorila.
"Sicer pa ne vem, kaj zgubljam čas s tabo, obvestit moram šefa, ti si pa začni pripravljati malco, je kar precej daleč."
"Upam, da bo šel kdo drug, jaz se ne vidim iz dela, tri zadeve imam še odprte.", je dejala v telefon in se zadrla v sosednjo pisarno, "šef, telefon imaš, OKC ima truplo pri Postojni!"
Očitno nejevoljen, ker ga že tako navsezgodaj motijo, je prišel v sobo Jože Kovač, vodja oddelka za krvne delikte in vzel slušalko v roke:"Prosim...Sem slišal... Si vse obvestil...V redu, pozdravljen!"
"No, si slišala, tehnik je že obveščen, ali imaš kaj nujnega, najbolje je da gresta čimprej!"
"Šef, jaz imam dela, da se ven ne vidim, jutri in pojutrišnjem moram oddati požig in samomor, pa še urediti stvari v zvezi z posilstvom, ki mi stojijo že en teden, ne morem sprejeti še tole."
"Poslušaj, saj imamo vsi polne roke dela, saj jaz vem, kaj kdo dela, kajne?", je dodal in šel v sosednjo pisarno, kjer se je tehtnica očitno nagnila na stran Potrošnika, saj so bili Koroščci v občutni manjšini.
"No, zdaj bo na vrsti hokej" je pomislila in se po stopnicah odpravila v tehniko. Stavba se je šele prebujala, hodniki so bili prazni, očitno je bil čas za jutranjo kavo. "Dosti imam te trapaste skupine," se je pridušala, "medtem ko bodo greli riti v pisarni, se bom jaz preganjala po vukojebini, v tem mrazu, še dobro, da ne pada dež, ko pa pridem nazaj pa ne bom vedela, kje se me glava drži, potem pa, a si že poslala tisti spis na sodišče, končaj že tisto posilstvo, mogoče bom imela srečo, da bodo še pri politiki, ko se vrnem, samo ne verjamem, saj je vsaj eno uro do tja", si je mislila in vstopila v tehniko.
"O, Jana, a si dobila delo, kaj boš skozi čepela v pisarni, lopove se lovi na terenu, ali so se pri vas že začeli sami javljati", jo je pozdravil Tomaž, "pomagaj mi nesti kamero," ji je dejal in prijel dva velika kovčka z opremo in se odpravil proti izhodu.
"Bolšji trg dela ob nedeljah!", ju je pozdravil še vratar in stopila sta v megleno pomladansko jutro, z običajno jutranjo gnečo na cestah in vozniki, ki so lovili še zadnje minute, da bi še pravočasno prišli v službo.
"Kje pa imate Subaruja?", ga je vprašala.
"Srečo imaš, ravnokar smo ga dobili iz servisa, takoj za vogalom je." je odgovoril
"Še dobro, saj tovoriva kot dva magarca, lahko bi nam dali enega bosančka, da bi vlekel to robo, jaz sem le nemočna ženska," je zavzdihnila.
"No, če bi nam manjkalo samo to, bi bilo čisto v redu." Začel je zlagati robo v avto. "Glej da boš sedaj tiho in vozil tako kot je treba, sita sem že vašega mačističnega divjanja po cestah, meni mrlič ne bo pobegnil, če pa mi bo, pa še toliko bolje. Še po dohtarja morava iti."
"Še dobro, da si povedala, to je moj prvi ogled.", je odvrnil.
"Dobro, bom pa tiho, če ne smem nič reči." je dodala, se zleknila na sedež in dala radio na glas.
"A si gluha?" jo je vprašal Tomaž.
"No, po vsem času, ko si na tehniki, si le ugotovil."
Med zbadanjem sta se pripeljala do ISM, pobrala patologa, nato pa jih je čakalo naporno prebijanje do obvoznice. Ko so zapustili Ljubljansko kotlino se je tudi megla umaknila soncu in vse je kazalo na lep, pomladanski dan.
Navsezadnje je le bolje, da grem ven, ,,,,,mi vsaj ni treba v pisarni prenašati tistega modrovanja, si je mislila in opazovala pokrajino po kateri so se vozili. Kmalu za Logatcem se je pred njimi odprlo Planinsko polje. Trava je bila še rjava od zime, reka se je leno vijugala po polju, gozd pa je že začenjal brsteti in kazal prve znake spomladanskega zelenja.
"Nazaj grede bova šla nabirati regrat!", je dejala.
"Spi dalje !", sta jo enoglasno ustavila, v tem so že prišli do zapuščene vasi, za katero se je zdelo, da se še ni prebudila iz zimskega sna. Na koncu vasi so zavili na gozdno pot, ki jih je peljala v temačen smrekov gozd.
"Zakaj si nas pripeljal v Twin Peaks, ali nimamo povsem običajnega slovenskega mrliča, ki se je napil in se odločil, da ne bo več živel." je bolj sebi dejala Jana, Tomaž pa je zavrl na makadamski cesti, saj je prišel do razcepa, na katerem je ob avtomobilu stal policaj.
"Kaj te ni nič strah, ko kar sam stojiš tukaj, priplazil se bo Gargamel in te požrl, ata Smrk je daleč!", ga je vprašal Tomaž.
"Če se boš grdo obnašal, boš sam tovoril kufre po tem temnem gozdu, " mu je odvrnil policaj, "najbrž ste povsem brez veze prišli, saj je truplo že dobro raznešeno, ostalo je bore malo, najbrž je že celo zimo v gozdu."
"Ali se je obesil", ga je vprašala Jana.
"Nič ni videti, na tleh leži, bore malo je ostalo, v najboljšem stanju so čevlji in plašč. Še kakšnih tristo metrov imamo do tja, sicer pa je to bolj delo za komunalo."
"Ne boš rekel, da se ne vidi od česa je umrl, to se pri nas ne dogaja, ali se je obesil, ali se je ustrelil, ali pa je to naredil kdo drug, nekaj se že mora videti.", je vztrajala Jana.
"Saj boš videla, nič se ne vidi, lahko da ga je kap. ", je bil nedoločen policaj.
Otovorili so se z opremo in odšli po skoraj neopazni stezici v gozd.
"Kdo ga je našel?" je vprašala.
"Nek vaščan, malo čez šestdeset let star, menda je nabiral drva, najbrž zjutraj ni mogel spati in se je odpravil v gozd, lahko bi se ga včeraj napil in bi imeli mi danes mir. Pobral sem njegove podatke in ga spustil domov."
"V redu, obvestiti bom morala še preiskovalnega sodnika in tožilca, misliš da je kaj dela zanju?"
"Ne verjamem, po mojem ga je kap, sicer boš pa videla sama, ne vem kako bo z identifikacijo."
"Kaj nista pogledala, če ima kakšne dokumente?", se je začudila.
"Saj nisem neumen, da bom potem od vas poslušal, kaj šarim po truplu in uničujem sledove. Če bi vedel da boš prišla ti, bi pogledal v plašč, tako pa nisem hotel." se ji je podobrikal policaj.
Medtem so se vzpeli do kotanje, v kateri je drugi policaj varoval ostanke nekega človeškega bitja.
"A nisi postavil traku?" se je pošalila Jana.
"Ne, sem dal pa zato kuglo v cev, če bi mi slučajno kakšen zajček hotel požreti še tole, kar je ostalo." je odvrnil policaj.
"No poglejmo, kaj imamo tukaj," je dejala in se spustila k truplu.
Truplo je bilo po vsej verjetnosti ostanek srednje velikega moškega, od obleke se je ohranil črn usnjen plašč in čevlji, hlače so bile preperele in deloma raztrgane, vendar so bile očitno narejene iz zelo kvalitetnega platna, ki je prenesel vroče dni , mrzle noči, po vsej verjetnosti tudi jesensko deževje, sneg in mraz pozimi, ter kljub temu vsaj približno ohranil formo. Plašča ni imel zapetega, pod njim so se videli ostanki puloverja in majice, čez te ostanke so že prodrla rebra, ki so bila v glavnem gola, sem in tja je na njih visel kakšen posušen ostanek mišice. Tudi vrat in lobanja sta bila gola in na prvi pogled nepoškodovana.
Nataknila si je gumijaste rokavice in pokazala tehniku iz katerih položajev naj slika truplo in si prižgala cigareto. "Glej, da me ne boš slikal s cigareto, da me bodo potem strokovnjaki do penzije zafrkavali. Še dobro, da se že suši in da ne smrdi tako", je dejala in se sklonila nad truplo, ter pretipala lobanjo.
"Zgleda mi nepoškodovana, boš pogledal še ti," je dejala zdravniku. "poglej, poglej, kakšni zobje, to mora biti porcelan, me zanima, če sploh ima kakšno plombo."
Previdno je privzdignila ostanke oblačila, se zaradi navala smradu nakremžila in močno potegnila dim iz cigarete.
"No lahko bi bilo hujše" je pomislila. Očitno so trebušno votlino izpraznile male gozdne živali, samo nekaj reber je bilo poškodovanih, tam so bile očitno na delu lisice.
"Dohtar, boš pogledal še ti, meni se ne zdi nič sumljivega, poglej eno rebro v predelu srca, tista poškodba se mi zdi malo čudna, samo, konec koncev bi lahko bila tudi kakšna žival. Brez veze, da kličemo preiskovalnega, najbrž ga je kap, vprašanje je koliko je star."je dejala. "Samo še nekaj," se je spomnila. Sklonila se je nad truplo, odpela pas in potegnila hlače v pasu narazen, ter privzdignila ostanke.
"Sranje", je dejala "lahko bi bil oblečen v kakšne slabše cunje, ki bi že razpadle, da ne bi imeli tega sranja na grbi", se je jezila proti tehniku.
"Kaj si našla?" jo je vprašal.
"Ostanke listja in vejic za hlačami in na plašču." je dejala. "Očitno ga je nekdo privlekel za roke in za noge v to kotanjo. Saj kraj si je kar dobro izbral, če ne bi bil stari danes tako stikljiv, ga mogoče do moje penzije ne bi našli."
"Dohtar, tegale boste morali dobro pregledati, bil je privlečen semle, torej po vsej verjetnosti ni umrl naravne smrti. Poglej za sledovi, morda boš našel kaj, kar ne spada sem." je dejala tehniku.
Umaknila se je na rob kotanje in prepustila prostor patologu, ki je začel pregledovati ostanke.
"Najbrž ga boste morali podrobno pregledati na Inštitutu, če so ostali kakšni sledovi, če boste našli kakšne strupe, po mojem smo tukaj zaključili. Preiskovalnega bom obvestila iz Uprave. Samo še komunalce počakamo, da pospravijo."
"Ali ne bi obvestila Preiskovalnega" je predlagal tehnik, "konec koncev imamo sumljivo smrt."
"To ga lahko tudi z Uprave, sem ga ne bom klicala, v to vukojebino, saj nisem nora!", je bila zlovoljna Jana, "kaj bo pa ugotovil, da imamo mrtvega moškega, to vidim tudi sama. Dohtar bo ugotovil približen čas smrti, pregledati moramo seznam pogrešanih. Najbrž je bil ubit in oropan. Poglej obleko, sami prvovrstni materiali,brez denarnice, pa ta obleka. Nobene našitke nikjer, kot bi padel iz Marsa, vendar bi potem najbž bila kje kakšna etiketa v marsovščini. Lahko da je kakšen begunec ali ilegalec, vendar so ti oblečeni drugače. Če bi imel slabšo obleko bi imeli samo neidentificirano truplo, tako imamo pa še sumljivo smrt."
"No, no, saj mafijski boter ni, tako da šefi ne bodo preveč pritiskali", jo je tolažil Tomaž.
"Kaj me briga. Ko baraba ubije barabo in ti je žal, da nista mrtva oba, vsi skačejo in težijo. Naredi to, naredi ono, vsi so polni idej, pritiskajo časopisi, kot da so vsi plačani od njih. Včasih se mi zdi kot da delamo za čefurje, ki ne vedo kdo in zakaj je morilec, ko pa vrže baraba bolanega ilegalca iz kombija, da za cesto umre od pljučnice se nihče ne zmeni zato, samo hitijo zapirati dosje. Davkoplačevalci me plačujejo zato, da lovim morilce in posiljevalce. Nočem, da se sprehajajo med morilci med nami."
"Bolj slabo te plačujejo, če bi te plačevala banda, bi se ti bolje godilo", jo je dražil Tomaž.
"Ne sekiraj se. To da ni popolnega zločina so si izmislili v ameriških filmih. Ravno zadnjič je nekdo v enem filmu dejal, da popolni zločini obstajajo, samo nihče ne ve zanje. Rajo je trba držati v strahu." je dejal patolog, ki je zaključil ogled.
"Ti bodi tiho ,ker si en navaden rdečkar. Taki danes nimajo prava glasa. Raje povej, če si kaj novega ugotovil."
"Nič, ene par stvari mi je pri tej zadevi tako čudnih, da smrdi do neba, bom videl, kaj bodo povedali v laboratoriju, ter kaj bom videl na mizi, tukaj nimam kaj početi."je odvrnil patolog, Zebe me, treba bo iti na en šnops, upam, da bodo komunalci kmalu prišli."
"Tebi vsak izgovor prav pride, saj sploh ni mraz!" ga je zbodla Jana.
Medtem sta prišla komunalca s kovinsko trugo. "Daleč se vam je skril, pa mu ni ratalo, ha, ha, ha! " je duhovičil večji, "pa tudi preveč težek ne bo, še dobro da nam iščete mrliče okoli, tako da lahko dobimo plačo, pa za kakšen šnopček zraven", je duhovičil.
Naložila sta truplo v trugo in vsi skupaj so se skozi temačen gozd, kjer se je čez smreke le s težavo prebijalo dopoldansko sonce, odpravili proti avtomobilom.